Kraška živa meja

Žive meje so redko naravnega izvora, pogosteje jih je ustvaril človek za razmejitev posevkov ali pašnikov, včasih pa za pridelavo divjih sadežev (lešniki, robide), pa tudi v povezavi z lovljenjem ptic. Bistveno se lahko razlikujejo tudi po svoji floristični sestavi, vendar njihovo osnovno strukturo predstavljajo srednje veliki grmi in drevesa, ki so praviloma občasno obrezana.

Žive meje na tržaškem Krasu lahko zasledimo v treh glavnih vrstah:

  •      pionirske češnjeve žive meje (Frangulo rupestris – Prunetum mahaleb Poldini 80);
  •      žive meje z borovnicami in kalino (Rubo ulmifolii – Ligustretum vulgare Poldini 80);
  •      živa meja z lešniki in zvončki (v skupini Corylus avellana in Galanthus nivalis).

Prvi, toploljubni, predstavljajo pionirsko grmičasto vegetacijo kraških melišč; njihov naravni izvor domnevajo na podlagi floristične in ekološke sorodnosti s kraškim grmovjem, od katerega ohranjajo nekatere bistvene elemente, kot so Fraxinus ornus, Quercus pubescens, Ostrya carpinifolia, Acer monspessulanum, katerim se dodajajo Prunus mahaleb, Frangula rupestris, Juniperus communis, Rubus ulmifolius, Cotinus coggygria, Asparagus acutifolius, bolj odkrito pionirske narave. Žive meje iz kaline in borovnic, ki v Carsiani niso zastopane, se kažejo kot gost preplet toploljubnih grmovnic, med katerimi izstopajo Ligustrum vulgare, Cornus sanguinea, Acer campestre, Rubus ulmifolius, spremljajo pa jih tudi Hedera helix in Clematis vitalba.

Živa meja z lešniki in zvončki, značilna za hladna okolja, naj bi večinoma izvirala iz poseka Asaro-carpineto, dolinskega gozda, kateremu je morala oblikovati rob. Zato je videti kot goso grmičevje, v katerem prevladuje Corylus avellana, spremljajo pa ga Acer campestre, Cornus mas, Cornus sanguinea, Fraxinus ornus, Hedera helix, Prunus spinosa, Sambucus nigra; med zelišči omenimo Galanthus nivalis, Helleborus multifidus/istriacus, Primula vulgaris, Lathyrus niger, Asarum europaeum, Salvia glutinosa.

Za zaključek želimo poudariti, da so žive meje poleg že izpostavljenih tradicionalnih pomenov dobile tudi nove in bolj pomenljive. V ravninah, območjih, ki so najbolj spremenjena in ogrožena s človekovim delovanjem, kjer jih ni izničilo pretirano kmetijsko izkoriščanje, opravljajo nenadomestljivo vlogo oaz in zatočišč za številne rastlinske in živalske vrste, za katere žive meje same postanejo pravi »biološki rezervoarji«.