Okolje apnenčastih melišč je značilno za nekatera območja tržaškega in slovenskega krasa. Taka okolja lahko srečamo na primer v Dolini Glinščice, na pobočjih Nanosa in Trnovskega gozda. Okolja melišč zaznamujejo strme in nestabilne površine, pomanjkanje razvite prsti, vode, hranilnih snovi ter visoko izpostavljanje podnebnim elementom. Čeprav melišča predstavljajo negostoljubno življenjsko okolje za večino rastlin so se nekatere vrste prilagodile na življenje tudi v tako ekstremnih pogojih. Zahtevnost življenjskih pogojev melišč se izraža v morfološki strukturi in prostorski porazdelitvi redke prerasti rastlin, ki zaznamujejo melišča. Rastlinske vrste, ki v tem okolju uspevajo imajo značilno nizko rast; maloštevilne lesnate vrste imajo grmičasto rast, zelnate trajnice so pa razvile dolg koreninski sistem, ki omogoča bolj učinkovito črpanje vode in liste z manjšo površino ter strjeno obliko, ki omejujejo izhlapevanje.

Kraška melišča gostijo tudi floristične redkosti kot so endemiti: kranjska bilnica (Festuca spectabilis subsp. carniolica), jacquinov bodičnik (Drypis spinosa subsp. jacquiniana) in navadna šparnica (Biscutella laevigata subsp. hispidissima). V tem okolju uspevajo tudi impozantna piramidasta zvončica (Campanula pyramidalis) in manj očitne vrste kot so bleščeča lakota (Galium lucidum), netresk (Sempervivum tectorum) in primorska košeničica (Genista holopetala) - ilirski endemit.