Doline oziroma vrtače so značilen površinski kraški pojav.

Gre za vdolbine, ki so nastale kot posledica različnih procesov vezanih na erozijo apnenca. Dolina se lahko tvori na dva načina. V nekaterih primerih nastane v bližini skalnih razpok, skozi katere pronica voda.

Njeno pretakanje raztaplja apnenec in širi razpoke, ki se s časom lahko med seboj povežejo in ustvarijo depresijo v tleh. Drugi vzrok za nastanek dolin je kot posledica vdora stropa jame, ki se nahaja tik pod površjem. Dno dolin je bogato z netopnimi ostanki železa in aluminija, ki dajeta prsti značilno temnorjavo-rdečkasto barvo. Značilnost rdeče prsti je visoka stopnja rodovitnosti.

V dolinah lahko nastopi pojav toplotne inverzije: gost, hladen zrak se kopiči na dnu doline, kjer je temperatura zato nižja od tiste, ki se beleži na površju doline.

Posebne fizične in kemijske značilnosti dolin so omogočile v njih preživetje rastlinskih vrst, ki so se pojavile na kraški planoti ob koncu zadnje ledene dobe.

Ob ponovnem dvigu temperature, ki je sledila ledeni dobi, so te vrste izginile iz večjega dela Krasa. Ohranile so se samo v globokih dolinah višje ležečih predelov Krasa. Značilna drevesna vrsta dolin je beli gaber (Carpinus betulus), ki ga zaradi občutljivosti na sušna obdobja načeloma ne najdemo na kraški planoti.

V podrasti uspeva navadni kopitnik (Asarum europaeum). Ti dve vrsti gradita rastlinsko združbo gozda v dolini, ki ji pravimo Asaro-Carpinetum betuli. V podrasti uspevajo še pasji zob (Erythronium dens canis), spomladanski grahor (Latyhrus vernus), podlesna vetrnica (Anemone nemorosa), navadna polžarka (Isopyrum thalictroides) in modra čebulica (Scilla bifolia).