Ena od značilnosti kraškega okolja je odsotnost površinskih voda. Glavni vzrok za pomanjkanje površinskih voda je prepustnost kamnite podlage, ki je močno prepredena s številnimi razpokami. Voda se preko teh razpok hitro izteka v podzemlje, kjer tvori velike podzemne reke, površje pa ostane zato brez stoječe vode. Edine izjeme na italijanskem ozemlju so Doberdobsko in Prelosno jezero na gorišem krasu ter potok Glinščica na tržaškem. Pomanjkanje površinske vode je vodila v razvoj kalov, ki so jih ljudje ustvarili z nalaganjem neprepustne plasti ilovice na dno manjših depresij. Tako ustvarjeni kali so zbirali deževnico in omogočali s tem uporabo vodnega vira tako živini kot tudi prebivalcem.

Rastlinstvo vodnih sestojev se zelo razlikuje glede na njihovo strukturo, globino in izpostavljenost soncu. Kali predstavljajo pomembna počivališča (stepping stones), ki med seboj povezujejo vlažna okolja. Higrofilnim vrstam omogočajo tako selitev in predstavljajo zato prave ekološke koridorije (Nimis et al., 2006).

V botaničnem vrtu Carsiana sistem mlak gosti značilne higrofilne vrste, kot sta vodna perunika (Limniris pseudacorus) in močvirski grint (Jacobaea paludosa subsp. paludosa). Vrsti uspevata v pasu, ki je podvržen vodnemu nihanju, kar povzroča, da te rastline živijo včasih pod včasih pa nad vodno gladino. Na bregovih raste ločje (Juncus inflexus in Juncus articulatus), v sredini mlake pa lahko opazimo plavajoče vrste, kot sta lokvanj (Nymphaea alba) in rumeni blatnik (Nuphar lutea).